Človek je most med naravo in duhom

Človek je most med naravo in duhom

12.12.2008 | Avtor: Anton Komat
"Med slovenskimi politiki najdemo tudi take agro- in hidroveleume, ki bi z ustreznimi zakoni, odloki in uredbami najraje spremenili še geološko sestavo in klimo slovenske pokrajine. Tisto, kar zmorejo veličastne naravne sile šele v milijon letih, bi oni uredili kar s političnimi odločitvami. Vse za nove gospodarje!"
"Najbolj plodna" zemlja v Sloveniji, torej tista v dolinah velikih rek, je danes že toliko degradirana, da bi bila z "intenzivno kemično podporo" rodna morda še dobrih deset let, potem pa bi se v skladu s svetovnimi "agrotrendi" spremenila v agropuščavo. In kaj naj bi kasneje z njo? da bi zemljo sežigali pri 1400°C? To je predrago in žgane prsti do dandanes "strokovnjakom" še ni uspelo oživiti.

Take so pač izkušnje bogatejših držav! Morda bi na njej zgradili nova mesta, potrebna za nastanitev priseljencev, ki bodo obogatili genetski fond izumirajočih Slovencev in Slovenk? Ali pa igrišča za tenis in golf, kjer se bodo rekreirali bodoči lastniki Slovenije?

Je pa že boljše, da že danes na njej zgradimo avtoceste. Če bi z avtocestnimi trasami posegli v predele nad ravnicami rek, bi posegli v same temelje največjega zaklada Slovenije, to je njene izjemne biotske pestrosti.
S tako odločitvijo bi napravili dve neumnosti na en mah. Torej je najboljše, da gradimo ceste v "plodnih dolinah" in pustimo nedotaknjeno biotsko pestrost Slovenije. Te se vsekakor ne da olastniniti, lahko jo le nepovratno uničimo, in to dokaj hitro.

Iztok Geister na v svojih Zagovorih narave nazorno pove svoje mnenje o gradnji slovenskih avtocest.

1. Najbolj brutalno uničevanje kulturne pokrajine z agromelioracijami ni bilo nikdar obdavčeno, zato naj zdaj nosi cestni križ.
2. Avtocesta pomeni uničenje rastne površine, zato je najboljše, da se to zgodi tam, kjer je pestrost rastlinskih vrst najmanjša, to pa je zagotovo na monokulturni njivi.
3. Zaradi pretiranega gnojenja in pretiranega kemičnega škropljenja, bo ta zemlja postala v nekaj letih nedonosna ali celo neplodna, kar pomeni, da je graditev avtoceste na takšnem svetu po sedaj veljavni miselnosti in zakonodaji izjemno smiselna.
4. Po estetskih merilih sodi avtocesta, zaradi prevladujočih ravnih linij v kulturno stepo.
5. Hudič naj se podela na kup!

Da, najbolje je, da se hudič res podela na kup. Geister nam pronicljivo sporoča, da z uničevanjem kulturne krajine podiramo spomenike človeškega dela in jih nadomeščamo s spomeniki človeškega nedela, med katere sodijo tudi monokulturne njive in avtoceste.
Videli smo, da tudi avtocestni lobi prenese nekaj modrosti za prihodnost, čeprav se tega še sam ne zaveda!

Kmetijske površine v Sloveniji, ki so najbolj primerne za "intenzivno obdelavo", skratka za kemično podprto kmetijstvo, leže v dolinah velikih rek in teh površin je v Sloveniji bore malo. Večina Slovenije je razdrobljena in kot taka je Slovenija zaradi pestrosti svojega reliefa in zgodovinskih danosti popolnoma nekonkurenčna evropskemu kemičnemu kmetijstvu. Tu nam ne pomaga nobena še tako modra politika.

 Toda glej ga šmenta! Med slovenskimi politiki najdemo tudi take agro- in hidroveleume, ki bi z ustreznimi zakoni, odloki in uredbami najraje spremenili še geološko sestavo in klimo slovenske pokrajine. Tisto, kar zmorejo veličastne naravne sile šele v milijon letih, bi oni uredili kar s političnimi odločitvami. Vse za nove gospodarje!

Namesto, da bi naravne danosti slovenske narave obrnili sebi v prid, se gremo butalsko evropapagajstvo.
Dejstvo je, da izbora tras in vrstnega reda izgradnje avtocest v Sloveniji ne narekujejo ne nacionalni, še manj ekološki interesi, pač pa tičijo zadaj interesi svetovnega velekapitala. Ta ima moč in ta moč je izdatno podrta s šumenjem, pa ne listja dreves, ampak bankovcev, bi rekel pokojni profesor France Avčin.

Današnji svet namreč popolnoma obvladujejo globalne finančne oligarhije. Njihov koncept, ki so ga pripravila njihova dobro plačana "inženirstva duš", temelji na pranju možganov in je dovolj učinkovit in tudi grozljivo dejaven. Ravno dovolj, da je današnji svet prežet z malikovanjem stvari in s tem povezanim postopnimi tonjenjem vsakega od nas v brezno odvisnosti od vsega in vsakogar.

Naše skupno sobivanje in sobivanje človeka z naravo je odrinjeno nekam daleč vstran, prepuščeno trenutni vesti posameznikov oz. pravnemu redu, ki ga med ljudstvo milostno in v drobcih prepušča trenutno bolj ali manj ozaveščena oblast.

Živimo v sprevrženem svetu, ki je odtujen posameznikovi duši. V takem svetu naj bi bil človek le še EMšO, davčna številka ali številka zavarovalne police. Mnogo pa jih je, ki jim oblast ni mogla uničiti osebnosti in zlomiti volje. To so predvsem posamezniki, ki so osebnostno premočni, pretrdi, preponosni, preduhovni, samosvoji, tako da jih ni moč ukloniti.

Nekega dne sem imel z znanko pogovor, ki mi bo ostal v večnem spominu. Govorila mi je nekako takole:

"Prepričana sem bila, da ima življenje vedno prav in da mi ni dovoljeno živeti svojih sanj. Toda življenje mi je prinašalo same preizkušnje, postajala sem vse bolj obupana in pričela sem krivdo iskati vse bolj pri sami sebi. Bilo mi je vse teže in ob koncu sem se znašla povsem na dnu, v temačnem breznu brez izhoda. Ves čas me je preveval občutek, da se je življenje posmehovalo mojim sanjam. Toda ob vseh padcih in razočaranjih sem vendar spoznala, da so imele le moje sanje vedno prav!"

Povedala mi je tudi:

"Koliko umazanije sem moral prebroditi in koliko gorja sem morala pretrpeti, da sem končno našla pot domov, k sebi. Toda bilo je vredno, vse to je bilo potrebno, da danes lahko nosim mir v svoji duši. Danes živim svoje sanje!"

Težka življenjska pot in strahotna razočaranja, toda vredno je bilo. Ta misel mi seda v dušo in še kako pravilna je! Mnogo jih je, ki si danes ne drznejo pogledati v samega sebe. Mnogo pa jih je tudi, ki počno ravno to in pričakovati je, da bo ravno v Sloveniji narasla kritična masa ljudi, ki bodo sposobni ustvariti novo videnje našega bivanja, in verjamem, da ne samo našega, slovenskega!

Toda najprej se moramo vsi skupaj vprašati, ali res hočemo prodati svojo dušo, svoj JAZ za denar in ali resnično želimo še vedno brezbrižno sodelovati v tem novodobnem ustvarjanju nore klonirane črede z brezumnim vodnikom. Ali nam je resnično ljubša multimedijska iluzija zabave namesto srčne radosti bivanja, nam je bližje obratovanje brezdušnega podjetja ali pa raje težimo k samostojnemu ustvarjalnemu delu, ki izvira iz poslanstva našega bivanja.

Si drznemo verjeti celo v kupljeno ljubezen, morda enačimo notranji mir z obiljem materialnih dobrin. Vedimo, da je brez ljubezni do samega sebe tudi ljubezen do bližnjega nemogoča. Sovraštvo do samega sebe je natanko isto in na koncu povzroča natanko isto grozovito osamljenost in obup kot surova sebičnost.

Pot do samega sebe vodi prek osamelosti na vrti Getsemani! Izjemno tvegano za človeka je, da napenjamo mišice nasilja nad naravo in z energijo razuma škodujemo samemu sebi ter da poskušamo nasilno urejati reči, ki našemu razumu še niso dostopne. Vse bolj smo podobni popotniku, ki hodeč po robu prepada zatrjuje, da zanj ne velja zakon težnosti!

Kakšno strašno nerazumevanje vsega, na čemer sloni in s čemer se z vso polnostjo lahko plemeniti človeško življenje! Zunanje oblike našega bivanja so gola slepila, prevare, laži in popolno sprenevedanje. Demokracija je iluzija, oblast je prevara, pojem osebnosti je indoktrinirana laž, kupovanje sreče je golo sprenevedanje. Kajti človek je kot čebula, zložena iz sto plasti, je tkanina, narejena iz mnogo niti.

Hermann Hesse je v svojem Stepnem volku zapisal: "Človek je poskus in prehod, nič drugega ni kot ozek nevaren most med naravo in duhom. Proti duhu, k Bogu, ga žene hrepenenje; med tema dvema močema človeku v tesnobnem trepetu niha njegovo življenje."
"In kaj lahko rečemo o znanosti, ki svoja resnici zavezana spoznanja prodaja za takšno zlo?" se sprašuje Iztok Geister in odgovarja:
"Nemara to, da je boljše živeti v nevednosti kot brez duše!"

Če bomo odgovore na vprašanja svojega bivanja iskali le v epruvetah in pod mikroskopom, bomo svojega duha zaprli v ječo razuma. Zavedati se moramo, da sploh ni pomembno kaj storimo in kaj se nam dogodi, ampak, da je pomembno edinole to, kar se zgodi v nas samih.

To, kar smo znotraj, to bomo uživali zunaj sebe. Podrimo torej zidove ječe razuma in dajmo svobodo ptici duha, da radostna poleti v nebeške širjave nesmrtne lepote in večne ljubezni !

(Odlomek iz knjige: Nespametni bodo žejni)

Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.

Ključne besede: Anton Komat  ekologija  okoljska kriza  agropuščava  plodna zemlja  biotska raznovrstnost  strupi  Nespametni bodo žejni 



Otroška slikanica o drobni kresnički Siji
Ideje za ustvarjanje! Ustvarite ročno izdelane rože, buče, darilne vrečke, škatlice, zmaje, letala, ladjice, snežinke in še in še ...
Življenje je polno nalog, ki zahtevajo samoreguliranje. Zmožnost samoreguliranja človeku omogoča prilagajanje.
Mavrični svet barv za otroke. Poučna otroška knjiga, ki otrokom predstavi barvne osnove in barve v naravi preko prikupne zgodbice o mavrici in malih šolarjih
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Ta, ki si želi vrtnico, mora spoštovati njen trn.

Andre Gide