Samopodoba in samospoštovanje v naših odnosih

Samopodoba in samospoštovanje v naših odnosih

04.08.2017 | Avtor: Melita Kramar
"Spoštovanje nam predstavlja pomemben občutek sprejetosti, ljubljenosti in da smo dobri – taki, kot smo. Samospoštovanje je na nek način vrednostna ocena samega sebe. Je doživljanje, čutenje, ki je prisotno, kadar je naša samopodoba pozitivna. Bolj pozitivna je naša samopodoba, več občutka samospoštovanja čutimo. "

Ste se kdaj vprašali »Kdo in kakšen/a sem jaz?«? Kako bi se opisali nekomu, ki vas ne vidi in vas ne pozna? Kaj bi povedali o sebi, kakšni ste?
O samopodobi in temah, ki se okoli nje vrtijo, vse več govorimo, saj ne vpliva in govori le o odnosu do nas samih, temveč tudi posega v naše življenje zunaj nas. Samopodoba vpliva na našo držo, vedenje, nastop v odnosih z drugimi, kakor tudi na odnos drugih oseb do nas. Moč samopodobe je obsežna in lahko rečemo, da se dotakne vseh aspektov našega življenja.

Samopodoba je kompleksen pojem in govori predvsem o videnju sebe skozi lastne oči ter ob tem tudi o doživljanju in mišljenju o sebi. Podoba o sebi  nam pove, kaj vidim, ko pogledam sebe v ogledalu, kaj vidim, ko pogledam svoj obraz z vsem kar prikazuje, z vso njegovo izraznostjo, kaj vidim, ko pogledam telo in njegovo obliko, ko pogledam frizuro, obleko, ki si jo nadenem. Ta podoba pa je pospremljena tudi s čustvi, ki se oblikujejo v doživljanje, in tudi z mišljenjem. Ali se počutim lep/a, poseben/na, prijeten/na, zaželjen/a, ljubljen/a, se počutim dobro v svoji koži, se čutim dobro in vrednega/o  ter ali so sebi mislim, da sem zabaven/na, zanimiv/a, da sem sposoben/na, veliko vem in znam?

Samopodoba nas spremlja povsod, kjerkoli smo in karkoli počenjamo. Res pa je, da o tem ekskluzivno ponavadi ne razmišljamo, temveč preprosto živimo sebe in svoje odnose. Včasih pa nas kakšen dogodek, beseda, pogovor, prebrana misel ali prispevek, film ustavi in nas pripelje do tega, da se povprašamo o sebi. Kako se jaz počutim sam/a s sabo? Kako mi je ob ljudeh, ki so v moji bližini? Zakaj se v določenih situacijah ne počutim dobro, ampak me je strah, sram, mi je neprijetno? Kako mi je povedati, da sem utrujen/a? Kako mi je povedati, kaj čutim, mislim, vem, verjamem? Ali se lahko sprostim in veselim? Ali čutim spoštovanje?

Zakaj samopodobo in samospoštovanje tako povezujemo? Spoštovanje nam predstavlja pomemben občutek sprejetosti, ljubljenosti in da smo dobri – taki, kot smo. Samospoštovanje je na nek način vrednostna ocena samega sebe. Je doživljanje, čutenje, ki je prisotno, kadar je naša samopodoba pozitivna. Bolj pozitivna je naša samopodoba, več občutka samospoštovanja čutimo.

Oblikovanje samopodobe

Pri oblikovanju samopodobe in samospoštovanja imajo pomembno vlogo odnosi z drugimi in njihovo vrednotenje nas samih in naše lastne izkušnje s samim seboj in okoljem. Drugi nam v odnosu z nami nebesedno, pa tudi besedno pokažejo, na kakšen način in kako nas vrednotijo. Sporočajo nam kako in kdaj nas opazijo, so pozorni do nas, se z nami družijo, se pogovarjajo z nami, nam zaupajo, nas sprejemajo, nas imajo radi ali pa morda ne.

Temeljno doživljanje samega sebe se začne že zelo zgodaj, v naši primarni družini. Doživljanje samega sebe se gradi na izkušnji naših prvih in najpomembnejših odnosov, kot sta odnos mame in očeta do nas. Ne pravimo zaman, da so rana leta najbolj ranljiva in občutljiva. Namreč nekateri strokovnjaki pravijo, da je otrok že pred samim rojstvom občutljiv na vzdušje odnosov, v katere je vpet, predvsem odnos med staršema in odnos staršev do njega. Npr. ali sta starša povezana, ali je kot otrok sprejet, ljubljen, zaželen, ali pa je morda prišel za starše v neprimernem trenutku, je postal vir konflikta, je celo nezaželen, pa tudi ali je o.k. in lepo ter sprejeto/zaželjeno, da sem deklica ali fantek ali ne. Kar pa je pomembno tudi ob rojstvu in vse naprej v otroštvo, mladost in odraslost.

Pomemben je odziv mame na malega dojenčka, kakšen je pogled, sprejemanje, s katerimi čustvi je skrb in nega pospremljena, ali je tam ljubljenost, sprejetost, ali jeza, gnev, ne-sprejemanje ipd. Torej na kakšen način, s kakšnimi odzivi in čutenji se torej starša obračata k otroku in njegovim potrebam.

Zakaj so odzivi staršev na otroka za otroka tako zelo pomembni? Predvsem zato, ker so starši za otroka najpomembnejše osebe in s tem je najpomembnejša tudi njihova drža in vse, kar naredijo in čutijo do njega. Namreč te odzive in čutenja, s katerimi so pospremljeni, bo otrok ponotranjil in bodo postali del njega. Tako se bo počutil sam v sebi in tako se bo doživljal, kar pa bo upošteval tudi v odnosih z drugimi. Če bodo otrokove potrebe za starše neprimerne, ob nepravem času, nezaželjene, vir stiske in prepira pri starših, jeze ipd., se bo otrok počutil v sebi in v svojih potrebah neprimeren, prezahteven, napačen, odveč. Če so pogledi in besede pospremljene s sramotenjem, gnusom, ustrahovanjem…, bo otrok vse bolj in bolj verjel, da vse, kar naredi, je narobe.

Da je vir sramote on in njegovo telo, je nevreden in nepomemben, se mora skriti v ozadje ipd. Ta način doživljanja samega sebe se ohranja tudi v odraslosti, v odnosu do sebe kakor tudi v odnosih z drugimi.

Npr. odrasli ženski, ki je bila kot mala deklica pri rojstvu zavrževa v svojem spolu, se bo ta zavrženost globoko zasidrala v njeno psihično strukturo, kar pomeni, da bo postala del nje in s tem del njenih odnosov. Pogosto se bo srečevala z zavrženostjo v svojih odnosih, še posebej najbližjih, partnerskih, prijateljskih, pa tudi sama bo imela težave pri sprejemanju same sebe, svojega telesa in ženskosti, pri vrednotenju svoje ženske podobe.

Na kratko lahko rečemo, da oblika odnosa, ki se vzpostavi v zgodnjem otroštvu, nas zaznamuje za vse naslednje odnose. Ne le odnose z drugimi, ampak tudi odnos do samega sebe. Tako lahko rečemo, da si človek svoje samopodobe ne izoblikuje sam, ampak jo sooblikuje v družini. Podobo o nas samih pa nam v prvi vrsti ustvarjata mama in oče, ko nam pokažeta, kaj vidita, ko nas pogledata, kaj začutita in mislita.
Govorimo lahko o dobri, pozitivni samopodobi ali slabi, negativni samopodobi pa tudi o lažni samopodobi.

Po večini je naše ravnanje  skladno z našo samopodobo – če zaupamo vase, si postavljamo višje cilje, če se ne cenimo dovolj, so naši cilji nižji. Pri posamezniku s pozitivno samopodobo lahko opažamo, npr. da se konstruktivno spoprijema s zahtevami in tudi težavami, lažje vzpostavlja in razvija zdrave in zadovoljujoče medosebne odnose, je bolj pripravljen sodelovati, je bolj avtonomen in ne potrebuje stalnega odobravanja drugih, je radoveden in pogumnejši pri sprejemanju novih izzivov, zmore postaviti meje in se zaščititi pred morebitnimi zlorabami, nasiljem, bolj skrbi za svoje telo in zdravje, kljub porazu ne zgubi vere vase ipd. Na drugi strani posameznik z negativno samopodobo kaže veliko nezadovoljstvo s sabo in svojim telesom, ne verjame in zaupa vase in svoje sposobnosti, nerad tvega nove stvari, pogosto je napet, nemiren in v skrbeh, mnenje drugih postavlja na prvo mesto, ne zmore postaviti meja in se ustrezno zaščititi pred zlorabami, izsiljevanjem ipd.

Lažna samopodoba pomeni, da posameznik ustvarja vtis praviloma pozitivne samopodobe, kar pa se ne sklada z njegovim resničnim in globljem doživljanjem sebe. To se kaže npr. kot pretirano poudarjanje sposobnosti in dosežkov, stalno govorjenje o sebi in svojem življenju, ne oziraje na druge in njihovo počutje, potrjevanje sebe skozi poniževanje/sramotenje drugega ipd. Lahko rečemo, da gre za negativno podobo o sebi in v izogib srečanju z bolečimi občutki posameznik razvija vedenje, t.i. obrambni mehanizem, skozi katerega se pogosto slabše počutijo ljudje v njegovi družbi.

Kaj lahko danes storim za oblikovanje pozitivne samopodobe?

Kakršnokoli samopodobo smo skozi svoje izkušnje v odnosih izoblikovali, to naše doživljanje, občutenje, mišljene in vrednotenje nas samih govori predvsem o naših preteklih izkušnjah. Spoznavanje in raziskovanje naše lastne samopodobe in vrednotenja samega sebe terja pripravljenost pogledati vase, ne glede na videno. Ne glede na morebitne bolečine in rane, ki jih opazimo, in ob tem stisko, tesnobo, nemoč, žalost. Samospoznavanje in samoraziskovanje od nas zahteva pogum in odločnost pa tudi iskrenost do sebe. Biti iskren do sebe je dragocenost. Le tako lahko resnično vidimo, kje smo in kaj potrebujemo.

Čim bolj smo odprti do sebe in razmišljujoči ter iskreni, verjamem, da vse bolj tudi čutimo in prepoznamo hrepenenje po pozitivnem, pristnem. Hrepenenje po spoštovanju v vseh naših odnosih. Po naši lastni zmožnosti spoštovati samega sebe in tudi drugega. Velikokrat opazimo, da zmoremo spoštovati druge, zatakne pa se pri spoštovanju samega sebe. Vendar v nas samih je moč, da si dovolimo novih in pozitivnih izkušenj v odnosu do samega sebe, da se odločimo tvegati in narediti nov korak. Da smo sami sebi dobri prijatelji in dobri skrbniki. Da kljub morebitnim slabim izkušnjam v naših pomembnih odnosih, danes ne ostanemo pri tem in ne verjamemo, da nam nič ne pripada. Začnimo pri sebi in si podarimo ljubezen, tvegajmo prejeti ljubezen od drugih. Bodimo pozorni in skrbni do sebe, kolikor znamo in zmoremo biti do drugih. Verjemimo, da nam pripada.

K večji samozavesti pa si lahko pomagamo tudi z akcijskim načrtom in usmerjanjem:

• Spoznajmo svoje šibke točke, zaradi katerih se počutimo slabo in nam nižajo samozavest. A pri presojanju ne bodimo prestrogi do sebe. Raziščimo možnosti, da naredimo spremembo (npr. vpišimo se v tečaj smučanja, začnimo bolje skrbeti za svoje telo…).
• Če le imamo možnost, se o svojih občutkih pogovorimo z bližnjimi ali pa poiščimo nove ljudi (npr. tvegajmo in se aktivno vključimo v prijateljske odnose, navežimo nove stike, vključimo se v terapevtsko obravnavo in tako poskrbimo za svoje boleče občutke in doživljanja).
• Ne pozabimo na svoje dosedanje uspehe. Ti uspehi in dosežki nam povedo o naših sposobnostih, da imamo veliko stvari, na katere smo lahko ponosni.
• Sprejmimo se takšnega/takšno, kot smo, ker smo edinstveni in posebni. Če si želimo spremembe, se zavedajmo, da vsaka stvar potrebuje svoj čas, zato vztrajajmo in bodimo potrpežljivi do sebe!
• Ostanimo pozitivni. Včasih je težko, a nikar ne pozabimo na uspehe in že narejene korake. Ne pustimo se negativnim pripombam drugih, morda drugi (še) ne zmore te odločitve.
• Samopodoba vpliva tudi na procesiranje in sprejemanje informacij, tako bodimo pozorni, kaj res pride do nas in kaj preslišimo. Slišimo in sprejmimo komplimente brez lažne skromnosti – ali od bližnjih oseb ali tujcev na cesti.
• Tudi dobra dela vplivajo na dobro počutje in vnašajo pozitivno energijo.
• Nihče ni popoln, življenje prinese vzpone in padce in vemo, da se po padcu tudi poberemo.

V kolikor smo v težki situaciji,  ranjeni in živimo v razbolenih odnosih, ki vplivajo tudi na naše zdravje, je znak zdravega odnosa do sebe tudi to, da se odločimo in poiščemo primerno pomoč. Ne glede na to, kje in od koga jo potrebujemo. Poiskati pomoč, ko jo potrebujemo, ni znak šibkosti, temveč moči. Naša odgovornost in odločitev pa je, ali bomo svoje potrebe vzeli zares in na kakšen način bomo odgovorili nanje. Priložnost se nam ponuja vsak dan.


Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut
Enoti Novo mesto in Krško
07 33 21 133 / 031 489 309

Priporočljivo branje >>> Knjige o osebnostni rasti
 


Ključne besede: Melita Kramar samopodoba samospoštovanje spoštovanje osebnostna rast medosebni odnosi psihologija samozavest sprejemanje 



Grenko sladka mikropoezija
Slikanica Ko pride pomlad je oda temu letnemu času. Pomlad je čas prebujenja in veselja.
Priročnik o aroniji, rastlini, ki je zdravilna, okusna in predstavlja lep okras vsakega vrta.
Ta izjemna knjiga vsebuje 23 nadvse navdihujočih poglavij, ki bralca motivirajo in vzpodbujajo k finančni svobodi
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Pokaži mi moža s tetovažo in pokazal ti bom moža z zanimivo preteklostjo.

Jack London